1 2 3 4 5

Občina Piran

Občina Piran je turistično daleč najbolj razvita slovenska občina in eno izmed pomembnejših središč kongresnega, zdraviliškega, igralniškega in navtičnega turizma v severnem Sredozemlju. 

Krajinski park Sečoveljske soline

Sečoveljske soline so ene zadnjih v Sredozemlju, kjer se sol prideluje na tradicionalen način. Stoletno sobivanje človeka in narave je ustvarilo razmere za pester rastlinski in živalski svet ter bogato kulturno dediščino, katero prikazuje Muzej solinarstva. V park se odpravimo peš ali s kolesom in si v družbi solinskih ptic ogledamo kraj, kjer si preteklost in sedanjost podajata roki.

Krajinski park Strunjan

Strunjanski polotok združuje veliko naravnih značilnosti slovenske obale pa tudi tistih, ki jih je skozi stoletja oblikoval človek. Pravzaprav je Strunjan v marsičem kraj presežnikov, saj tam najdemo najvišje prepadne flišne stene, najdaljši del naravnega morskega obrežja, edino slovensko morsko laguno, najmanjše soline ter najbolje ohranjeno kulturno krajino, značilno za slovensko obalo.

Oljčno olje

Domača olja iz naših, bolj hladnih krajev, so bolj aromatična in bolj zdravilna (imajo boljše razmerje maščobnih kislin) kot so olja iz južnih krajev Evrope ali Afrike. Ravno zaradi visoke vsebine nenasičenih maščobnih kislin, oleinske kisline in velike količine antioksidantov – polifenolov, je oljčno olje dokazani predpogoj zdravega načina življenja. 
Pogoste raziskave zadnjih let nenehno potrjujejo, da je »mediteranski tip« prehranjevanja, ki temelji na jedeh z značilno količino oljčnega olja – najbolj zdrav. Najstarejša oljka v Istri se nahaja na Brionih, znanstveno pa je dokazano, da je stara okrog 1600 let. Kljub temu, da o oljčnem olju obstajajo zapisi nekaterih znanih grških in rimskih pisateljev iz antične dobe, ki v svojih delih slavijo izvrstnost in prefinjenost istrskega oljčnega olja, se o vrstah in številu dreves ne ve veliko.
Posebnost istrskega polotoka v gojenju oljk se odraža v dvatisočletni tradiciji in izjemni potrpežljivosti istrskega človeka, ki je na tem prostoru vzgojil nekaj specifičnih avtohtonih istrskih vrst.
V katalogu je opisano vse skupaj 23 vrst, od katerih je 11 domačih in 12 tujih. Dan je pregled najbolj osnovnih podatkov, ki lahko koristijo proizvajalcem oliv in oljčnega olja.
Domača olja iz naših, bolj hladnih krajev, so bolj aromatična in bolj zdravilna (imajo boljše razmerje maščobnih kislin) kot so olja iz južnih krajev Evrope ali Afrike. Ravno zaradi visoke vsebine nenasičenih maščobnih kislin, oleinske kisline in velike količine antioksidantov – polifenolov, je oljčno olje dokazani predpogoj zdravega načina življenja. 

Mesto Piran

Nastanek Pirana še naprej buri domišljijo znanstvenikov kljub številnim poskusom, da bi rojstvo mesta pojasnili kar z izvorom imena. Nekateri zgodovinarji menijo, da imenu Piran botruje grška beseda pyr (ogenj). Legenda namreč pravi, da so Pirančani v preteklosti zažigali velike krese prav na mestu, kjer danes stoji svetilnik.

Zgodovina Portoroža

Natisni vsebinoPovej naprejPovečaj pisavoPomanjšaj pisavo

Zgodovina Portoroža

Milo podnebje, zdrav zrak in čista morska voda so na območje današnjega Portoroža obiskovalce privabljali že v antiki, pravi turistični razvoj pa se je začel konec 19. stoletja, ko so se začeli porajati prvi načrti za gradnjo tedaj največjega in najbolj razkošnega zdraviliškega hotela Palace. Kljub vsem vzponom in padcem, ki so skozi zgodovino spreminjali podobo zelene riviere, Portorož tudi danes ostaja prijetno in razkošno letovišče, vabljivo v prav vseh letnih časih.

Začetke gospodarskega razvoja in živahne trgovine na območju današnjega Portoroža zasledimo že v rimskem času. Arheološke najdbe pričajo o številnih posestvih, imenovanih villae rusticae, ki so ležale v zavetnih legah in pogosto na uglednih lokacija, kjer so v kasnejšem času zrasli samostani, cerkve, vile, hiše kolonov…

Med prvimi cerkvenimi redovniki, ki so prišli na to območje, so bili benediktanci. V 12. stoletju so na širšem območju današnjega Portoroža delovali kar štirje samostani, zelo veliko pa je bilo tudi cerkva. Med najstarejše sodi cerkvica sv. Marije Rožnovenske, ki je stala ob zalivu na začetku 13. stoletja. Imenovala se je »Sancta Maria Roxe« oziroma »S. Maria delle Rose«. Po njej se je leta 1251 poimenoval Portoroški zaliv – »Portus sanctae Mariae de Rosa«.

Najpomembnejšo vlogo v zgodovini Portoroža je igral samostan sv. Lovrenca, kjer so patri benediktanci z zelo koncentrirano morsko vodo – slanico in solinskim »črnim« blatom zdravili revmatične bolezni, vodenico, jetično vnetij bezgavk in druga tedanja obolenja.

Skozi zgodovino so številne generacije različnih rodov uživale ugodje milega podnebja, čistega zraka in morske vode ter uspešnega zdravljenja s slanico in solinskim blatom.
Možnosti za razvoj turizma v prijetnem Portorožu pa so se piranski mestni možje in domače zdravniki zavedli šele v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1879 je piranski zdravnik dr. Giovanni Lugnano pričel s pomočjo oblog solinskega blata in kopeli ter pitjem slanice zdraviti revmatske in druge bolezni. Sloves o zdravilni moči solinskih snovi in uspešnem zdravljenju se je iz bližnjih krajev, odkoder so sprva prihajali pacienti, kmalu razširil tudi v bolj oddaljene predele Avstro – Ogrske.

Prihod številnih novih gostov je po letu 1885 narekoval gradnjo novih vil in penzionov, spodbudil pa je tudi krog piranskih izobražencev, bančnikov in podjetnikov, da so se leta 1890 odločili za ustanovitev delniške družbe za izgradnjo zdravilišča in kopališča v Portorožu in postavili prvi večji hotel, predhodnika hotela Palace. V zadnjih desetletjih 19. stoletja pa so v Portorožu zrasle številne vile, katerih lastniki so bili Antonelli, Dragovina, Furian, Frennez, Langer, Rastelli, Reinländer, Salvetti in drugi.

Leta 1908 je v svoji razkošni vili odprl sanatorij tudi dr. Orazio Pupini, priznan avstrijski zdravnik z dolgoletno zdravniško prakso na dunajski kliniki. Bil je tudi glavni zdravnik cesrasko-kraljeve železnice ter član Kolegija avstrijskih balneologov in Združenja avstrijskih zdravnikov. V njegovem sanatoriju so najrazličnejše bolezni zdravili zgolj z naravnimi načini in pripomočki.

Tako je bil Portorož, »Porto Rose«, z državnim zakonom Ministrstva za notranje zadeve dne 25. julija 1897 tudi uradno razglašen za zdraviliški kraj. Istega leta je neka avstrijska družba zgradila čudovito klasicistično zgradbo »Beli križ«, v kateri je bilo zdravilišče za oficirje. Stala je na mestu današnjega hotela Palace.

Leta 1909 se je končalo obdobje gradnje luksuznih vil, ki jih je zasenčila gradnja velikega hotela, ki so ga poimenovali Zdraviliški hotel Palace, »Palace Cur Hotel«. V vsem svojem sijaju zablestel 20. avgusta 1910 in že ob slovesni otvoritvi veljal za najlepši hotel ob jadranski obali. Poleg luksuznih dvoran in sob je bil zdraviliški kompleks je opremljen z najbolj sodobnimi terapevtskimi pripomočki, za potrebe uglednih gostov pa so zgradili tudi igralnico.

Skokovit turističen razvoj je prekinila prva svetovna vojna. Kljub povojni stiski so v hotelu Palace razvijali nove metode zdravljenja in leta 1928 uvedli prvo elektroterapijo v obliki galvanskih kopeli. Ko je že kazalo, da se je Portorož znova postavil na noge, ga je popolnoma ustavila druga svetovna vojna. Šele v letih 1968 -1976, ko so bile zgrajeni in prenovljeni številni današnji hoteli ter druga turistična infrastruktura, je Portorož znova dobil turistično dušo. V teh letih je Portorož dejansko dobil današnjo podobo, saj so se prvi večji gradbeni in vsebinski posegi s prenovo starega hotela Palace začeli šele po vstopu v novo tisočletje.




Napovednik

Jul

24

Akvarij Piran

Fotografska razstava delfinov

Aug

23

Piran

Tartini festival

Aug

29

Piransko obzidje

FESTIVAL OBZIDJA 2014