Število prebivalcev 2262
Površina; 18 km²
Čeprav so Sečovlje zrasle na rudniku črnega premoga, jih danes prepoznamo predvsem po Sečovljskih solinah, ki sodijo med svetovne znamenitosti in jih je Slovenija na podlagi Ramsarske konvencije, s katero so zavarovani močvirski biotopi mednarodnega pomena, leta 1989 razglasila za krajinski park.
Sečoveljske soline ležijo ob ustju Dragonje, danes edine še v pretežno naravni obliki ohranjene reke, ki se na ozemlju Slovenije izliva v Jadransko morje. V obnovljenih fondih Sečoveljskih solin, ki merijo prbiližno 650 hektarjev, še danes pridobivajo sol na tradicionalen način, kar predstavlja neprecenljiv del slovenske tehnološke dediščine. V obnovljenih solinskih hišah v okviru Muzeja solinarstva se lahko seznanite tudi z bivalno kulturo solinarjev preteklih stoletij.
K naravoslovni vrednosti Sečoveljskih solin prispeva pomemben delež rastlinstvo. Na življenskih prostorih z veliko količino soli v tleh uspevajo le posebej prilagojene rastline, kot so obmorska rupija, osočnik, členkar. Večino rastlinskih vrst v solinah najdemo le na tem območju. Poleg posebnih rastlin najdemo v solinah tudi razne močvirne živali, posebnost pa so številni ptiči, ki so si gnezdišče izbrali prav na tem območju.
V neposredni bližini solin se nahaja pravkar prenovljeno mednarodno letališče Aerodrom Portorož, ki predstavlja zračni most s čedalje številnejši skupini letaliških gostov iz vse Evrope.
Sečoveljske soline – ponovno odkriti raj
Skeptiki in večni kritiki le s težavo priznajo, da so Sečoveljske soline vstale kot feniks iz pepela. Ti nejeverni Tomaži so namreč še ne dolgo nazaj napovedovali klavrn konec tega edinstvenega okolja. A zdaj so obmolknili. Soline so v zadnjih letih postale svojevrsten biser, kjer si mati narava in človek podajata roke in družno bdita nad ohranitvijo več kot 700 let stare tradicije ročnega pridobivanja belega morskega zlata.
Pa se nekoliko sprehodimo po spominu in si v misli prikličimo pogled na soline v začetku novega tisočletja; pred sedmimi leti torej. Za njihov opis bodo zadostovali trije pridevniki: zapuščene, zaraščene in propadajoče. Nič čudnega, saj zanje nihče ni skrbel, pa tudi njihova usoda ljudi ni pretirano vznemirjala. Zob časa, morski valovi in človeška brezbrižnost so svoj uničevalski pohod nadaljevali do prihoda podjetja Mobitel, ki je leta 2002 najprej prevzelo finančno izčrpano hčerinsko podjetje Droge Portorož Soline – pridelava soli in nato leta 2003 s privolitvijo države postalo skrbnik Krajinskega parka Sečoveljske soline (KPSS).
Brez pretiravanja lahko zapišemo, da v zadnjih treh letih doživljamo ponovno rojstvo solin. Rezultati sodelovanja pridnih rok in zajetne finančne pomoči (državne le v manjši meri!) so vidni, kamor koli se ozremo. V obnovljenih solinarskih objektih, na skrbno vzdrževanih solnih poljih, nasipih in poteh, kot tudi v vse večjem številu obiskovalcev tega neprecenljivega morskega ekosistema. Nov zagon je čutiti tudi v pridelavi soli, ki je zelo cenjena zaradi svoje visoke kakovosti ter tradicionalne in ekološko neoporečne pridelave. Podjetje Soline – pridelava soli je zahtevno nalogo upravljavca KPSS vzelo zelo resno in na enak način so se lotili tudi prepotrebnih obnovitvenih del v parku, ki je nezadržno propadal.
Obiskovalec, ki se danes poda na spokojen sprehod med urejena in s ptičjim žvrgolenjem prepredena solna polja, je prijetno presenečen. Ob vstopu na območje Lere najprej uzre lično leseno hišico, ki služi kot recepcija, nakar ga v daljavi v svoje nedrje vabi stara carinarnica »Caserma«, ki so jo popolnoma preuredili v prodajni prostor in galerijo. Med drugim so na novo zgradili solinarske hišice za solinarje in njihova orodja ter bližnjo solinarsko hišo s toaletnimi prostori. Tudi upravna stavba na Solinarskem trgu je zasijala v vsej svoji lepoti, da sploh ne izgubljamo besed o prekrasnem razgledu, ki so ga deležni obiskovalci, ko se povzpnejo na vrh obnovljene stavbe, v kateri so uredili pisarne za zaposlene in toaletne prostore za obiskovalce. Na nasprotni strani osrednjega trga sredi solin jih pričaka sodobno opremljen Multimedijski center, kjer sta prikazana življenje in delo v solinah.
Tudi v tisto, kar obiskovalčevo oko ne opazi v prvem hipu, je bilo vloženega veliko truda in denarja. 10.000 delovnih ur zaposlenih in več kot 6.000 delovnih ur različnih delovnih strojev je z vso zagnanostjo uredilo precej dotrajano solinarsko infrastrukturo. Med drugim so obnovili 25 solnih fondov na Leri in 4 v Strunjanu, 640 metrov tračnic in pragov ter 23 vagončkov za prevoz soli. Pridne roke delavcev in solinarjev so obnovile 25 kilometrov jarkov in strojno več kot 35 kilometrov zemeljskih nasipov, postavili in sanirali so šest velikih lesenih brvi med pretočnimi kanali in 47 brvi za dostop do solnih fondov. Vzdolž dovozne poti do upravne stavbe so uredili nasipe v dolžini 600 metrov, uredili so odcedišče za sol, prenovili in vzpostavili so ročno pakirnico soli in skladišča za blago ter zgradili lesene skladiščne prostore za sol. Na novo so zgradili vodovodno omrežje, električno napeljavo, kanalizacijsko omrežje s črpališčem, generalno so obnovili glavno črpališče in vse črpalke, ki celotno območje Sečoveljskih solin in njihovo zaledje varujejo pred poplavami, ter asfaltirali glavnino dovozne poti.
Poleg obnove in vzdrževanja kulturne dediščine so v podjetju Soline – pridelava soli zasnovali prodajni program več kot 80 različnih kulinaričnih, kozmetičnih in drugih zanimivih izdelkov blagovne znamke Piranske soline ter odprli tri lastna prodajna mesta (Ljubljana, Piran in Caserma v KPSS). Piransko sol, ki se ponaša s prestižno označbo geografsko poreklo, in najbolj dragocen pridelek solni cvet (solni kristali nastajajo na površini slanice le ob brezvetrju) pa jim je uspelo ponesti tudi v svet. Kupcem sta dostopna v nekaterih večjih trgovskih verigah v Nemčiji, Italiji, Rusiji in celo na japonskem trgu.
