1

Mesto Piran

Nastanek Pirana še naprej buri domišljijo znanstvenikov kljub številnim poskusom, da bi rojstvo mesta pojasnili kar z izvorom imena. Nekateri zgodovinarji menijo, da imenu Piran botruje grška beseda pyr (ogenj). Legenda namreč pravi, da so Pirančani v preteklosti zažigali velike krese prav na mestu, kjer danes stoji svetilnik.

Župan

Natisni vsebinoPovej naprejPovečaj pisavoPomanjšaj pisavo

Župan Občine Piran: Đenio Zadković

Moja pot

Rojen sem 19. marca 1964 v Piranu. Osnovno šolo sem obiskoval v Piranu. V enajstem letu življenja smo se z družino preselili v meni zelo ljubo Izolo. Še danes imam v Izoli ogromno dobrih prijateljev, s katerimi se rad družim. Po osnovni šoli sem se vpisal na pomorsko šolo, smer strojni tehnik, po kateri sem odšel na služenje vojaškega roka v Kosovsko Mitrovico. Po odsluženem roku sem se zaradi vpisa na višjo pomorsko šolo moral, zaradi obvezne prakse, ki je bil predpogoj za vpis, vkrcati na ladjo splošne plovbe. Po 14 mesecih navigacije sem opravil izpit za 3. častnika stroja. Videl sem ogromno sveta, iz katerega sem črpal ideje za mojo bodočo poslovno pot. Podjetniško žilico sem bil primoran gojiti že zelo zgodaj.

Šolanje sem opustil, saj sem večje in bolj zanimive priložnosti videl na kopnem. Ker sem kariero pomorca opustil, sem smatral, da mi šolanje na višji pomorski šoli ne utegne pomagati pri poslu, ki sem ga imel že takrat v mislih. Zelo zgodaj sem spoznal mojo ljubo ženo, zaradi katere sem se preselil nazaj v Piran. Še zelo mlada sva se odločila živeti skupaj v majhnem stanovanjcu, ki se mu je velikodušno odpovedala moja ljuba mati. Zelo mlad sem začel delati in spoznavati delovanje kakovostnih poslovnih sistemov. Enega od teh sem prepoznal kot posel, ki mi je bil pisan na kožo, a je takrat še vseboval element, ki mi je bil velika neznanka. Vprašanje se je glasilo, kako do denarja za fotolaboratorij?

Z marljivim delom in zamenjavami sem pridobil stanovanje večje kvadrature v Luciji, kjer se nama je z ženo rodila prva hčera. Pisalo se je leto 1990, ko sem se zaposlil v fotolaboratoriju na Bernardinu, kjer sta me brata Tomo in Tihomir Sumić izučila tega prelepega posla.

Že od nekdaj sem rad bral, še posebej filozofsko in duhovno literaturo, zaradi česar sem se želel vpisati na filozofsko fakulteto. Ker sem za življenje moral delati, sem misel o vpisu na FF opustil, a sem našel nekaj, kar mi je zelo ustrezalo. Na Centru za duhovno kulturo v Ljubljani sem izbral program »duhovne univerze«, ki ga je v prvem letniku podajal spoštovani gospod Zoran Mihajlovič. Študij sem dobesedno vzljubil. Ni bil verificiran, a mi ni bilo mar, saj mi je dal ogromno.

Rojstvo druge hčerke me je v drugem letniku prisililo, da sem opustil tudi tale, meni zelo ljub študij, a mi je dal moč, samozavest in prepričanost, da zmorem čisto vse. Sprejel sem odločitev! Mladim družinam ni nikoli dovolj denarja, saj otroci rastejo, stroški so ogromni, življenje postane stresno. Ženi sem dvakrat s škarjami prerezal kreditno kartico in jo obsojal, da ne zna delati z denarjem. Glede na to, da nisem imel univerzitetne izobrazbe, sem se zavedal, da bo življenje kruto, saj ne bom nikoli mogel nastopiti na kakšnem uglednem položaju ali službi, od koder bi vlekel lep denar in če bom že uspel, bom uspel z delom lastnih rok.

Leta 1996 sem ženi predlagal, da prodamo naše 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje, saj sem za nakup fotografskega stroja potreboval 120.000 nemških mark. Stanovanje sva z vso opremo prodala za 115.000 nemških mark. Ženo sem prepričal, da moramo narediti dva koraka nazaj, da bi nekega dne naredili štiri naprej. Vsi, čisto vsi so bili proti moji odločitvi in težko sem preživljal tista leta. Verjel sem vase in bil prepričan, da mi bo uspelo. Edino moja ljuba žena je bila potrpežljiva, razumna in me je v tem krutem podvigu podpirala. Po dveh letih stresa, ki sem ga doživljal v poslu, sem prebolel pljučnico na nogah, kar je po šestih mesecih rezultiralo v obliki tumorja na pljučih. Obisk pri zdravniku je predstavljal takrat za mene luksuz, ki si ga nisem mogel zaradi obilice dela časovno privoščiti. Bilo je treba vračati kredite. Danes, 20 let po operaciji sem brez dveh segmentov pljuč desnega pljučnega krila, ki je sestavljeno iz treh. Zdrav sem! Moja kalvarija me je okrepila, ker me ni ubila!

Res je, kot družina smo naredili dva koraka nazaj, saj smo živeli nekaj let v najemniškem stanovanju, izgubil sem del pljuč, a sem s pridnim delom dobil nazaj vse in še mnogo, mnogo več kot bi si lahko predstavljal. Celo ženo sem navdušil, da odpre svojo lastno nepremičninsko agencijo, ki jo že mnogo let izredno uspešno vodi. Je marljiva in dela za štiri. Kljub velikemu delu, skoraj brez dopustov, smo živeli kvalitetna življenja.

Projekt »fotolaboratorij« mi je uspel, zelo uspel. Spoznal sem ogromno ljudi, svoje dragocene stranke, ogromno dragih in dobrih ljudi, ki so mi pomagali, da sem v poslu ostal celih 22 let. Naučil sem se, da so moje stranke, moj največji »kapital« in da sem brez svojih strank nič, popolnoma nič!






Napovednik

oktober

01

Piran

Piran, lep kot še nikoli

september

17

Avditorij Portorož

22. Festival slovenskega filma

oktober

18

Tartinijeva hiša, Piran

Dogodki, čustva in občutki