Tartinijev trg 2 / Piazza Tartini 2
6330 Piran/Pirano
Črtomir Šiškovič, rojen v Trstu, se je najprej izobraževal v svojem rojstnem mestu, nato še v Ljubljani. Leta 1976 je z odliko doštudiral na tržaškem konservatoriju in se nato izpopolnjeval pri Igorju Ozimu in godalnem kvartetu Amadeus v Kölnu, kjer je leta 1980 diplomiral z najvišjo oceno in s posebno omembo na prestižni Hochschule für Musik. Leta 1982 je v Bloomingtonu (ZDA) obiskoval mojstrske tečaje pri Francu Gulliju in kvartetu Borodin, v Celovcu (Avstrija) pri Maxu Rostalu in v Švici pri Viktorju Pikaiznu. V številnih uveljavljenih mednarodnih komornih zasedbah je sodeloval z uglednimi glasbeniki kot so Franco Gulli, Konstantin Bogino, Michael Flaksman, Irena Grafenauer, Maria Graf, Igor Lazko, Davide Formisano in Radovan Vlatković, kot solist pa je nastopal s pomembnimi orkestri. Na svoji bogati solistični karierni poti je sodeloval z uveljavljenimi dirigenti kot so Hubert Soudant, Gustav Kuhn, Fabio Luisi, Frans Brüggen, Juozas Domarkas, Uroš Lajovic, Anton Nanut, Matthias Bamert, Michael Tabachnik, Lior Shambadal, Lovrenc Arnič in Shunsaku Tsutsumi. Med svojimi turnejami po Evropi, ZDA, Japonski, Kitajski, Mongoliji in Južni Koreji je nastopal v najslavnejših koncertnih dvoranah. Za priznane italijanske, nemške, ruske, slovenske, srbske in japonske glasbene založbe je posnel številne zgoščenke. Leta 2017 ga je znana založba Naxos razglasila za "Umetnika meseca februarja". Pred kratkim je s Pariškim komornim orkestrom gostoval v Južni Koreji, kjer je kot solist violist izvajal koncert za violo Alessandra Rolle. Kot dirigent je med drugim vodil orkester Ermitaž na izvedbi opere Dmitrija Bortnjanskega "Kreont" na festivalu v Sankt Peterburgu.
Luca Ferrini – Študiral je klavir, čembalo, orgle in orgelsko kompozicijo ter diplomiral z odliko na tržaškem in na videmskem konservatoriju. Že več kot trideset let, bodisi solistično bodisi v komornih zasedbah ali z orkestri, z vsemi tremi inštrumenti enako uspešno koncertira po Evropi in drugje po svetu (Filharmonija v Sankt Peterburgu, Beijing Concert Hall, Gran Teatro La Fenice v Benetkah, Cankarjev dom in Slovenska filharmonija v Ljubljani, Musikverein na Dunaju, National Concert Hall v Dublinu, National Theatre of Malta, Seoul National University, Filharmonije v Kaunasu, Odesi in Ulan Batoru, Theatre St. Michel v Bruslju, Praga, Budimpešta, Bukarešta, Zagreb, Beograd, Kopenhagen, Madrid, Porto, Brisbane, Melbourne, Hobart, Buenos Aires, v Čilu, itd.). Sodeluje s priznanimi glasbeniki in dirigenti in je član različnih komornih skupin za staro in sodobno glasbo (izvedel je več kot stošestdeset novih skladb). Snemal je za številne evropske radijske postaje, posnel štirideset zgoščenk (kot pianist, čembalist in organist) ter večkrat nastopal v neposrednih radijskih in televizijskih prenosih. Je uradni korepetitor na mnogih poletnih in izpopolnjevalnih tečajih ter na mednarodnih akademijah in tekmovanjih za razna glasbila v Italiji, Sloveniji, Avstriji, Belgiji, na Poljskem, Danskem (Carl Nielsen International Competition), Kitajskem (Beijing International Music Competition) ter v Mehiki (Henry Szeryng International Violin Competition). Poučeval je na konservatorijih v Bresci, Salernu, na Celovškem deželnem Konservatoriju in na ljubljanskem KGBL. Bil je tudi korepetitor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Trenutno je profesor klavirja, čembala, komorne igre in korepetitor na Umetniški gimnaziji v Kopru.
Črtomir Šiškovič in Luca Ferrini sta v l. 2020 praznovala njuno 25.obletnico sodelovanja. Posebno pozornost sta vedno posvečala glasbi slovenskih skladateljev, predvsem zamejskih, ki so delovali na meji med Italijo in Slovenijo. Veliko novih del je nastalo, večino jih sta tudi posnela na CDjih, kot npr. "Slovenska glasba" (Mohorjeva založba, Gorica, 2005), "Zvočne pokrajine" (DSS Ljubljana, 2011), "Dve zgodnji in poznejša dela" (DSS Ljubljana, 2017), "Trent'anni di nuova musica" / Trideset let nove glasbe (Chromas Edicije, Trst, 2019), idr. Njuno sodelovanje pa je bilo od samega začetka zaznamovano tudi pod imenom slavnega italijanskega glasbenika slovenskega rodu Giuseppeja Tartinija, katerega ravno v l. 2022 prazujemo 330. obletnico rojstva. Odkrivanja številnih njegovih rokopisnih sonat pa tudi glasbe njegovih učencev iz znamenite "Šola narodov", ki sta jih posnela v seriji CDjev za italijansko založbo Dynamic, njuna skrbna filološka reprodukcija njegovih del za solo violino ter za violino in čembalo (basso continuo), različni projekti v katerem sta predlagala njegovo glasbo in številne koncerte po vsem svetu, vse to je mednarodna kritika prepoznala kot "izvsrtno delo". Letos bo Društvo Slovenskih Skladateljev izdalo njun najnovejši CD s skladbami za violino in klavir.
Program:
G.Tartini: Sonata za violino in basso continuo v g-molu Br. g2
Andante cantabile
Allegro assai
Giga, non Presto
Presto
Minuetto (Tema con variazioni)
Pasquale Bini: Sonata za violino in basso continuo v G-duru
Allegro
Andante
Presto
G.Tartini: Piccola sonata za violino solo v d-molu Br. d3
Cantabile
Presto
Giga, non Presto
Presto (Tema con variazioni)
J.G. Naumann: Sonata za čembalo in violino v G-duru
Andante
Presto
G. Tartini: Sonata za violino in basso continuo v A-duru Br. A7
Grave
Allegro
Presto
Opis programa: Velik del Tartinijevega opusa, ki je skoraj v celoti instrumentalen, sestavljajo violinski koncerti – le dva je namenil flavti – in sonate za violino in basso continuo. Za razliko od zvrstno raznolikega Vivaldija, se Tartini nikoli ni lotil opere in na prigovarjanja k temu odgovarjal, da človeški glas pač ni violina – njegova umetnost se je rojevala v tesnem stiku z godalnim zvenom. Tarinijeve sonate za violino in basso continuo povezuje nekaj skupnih lastnosti – praviloma so tristavčne, a je pri tem veliko izjem, bolj prepoznavno pa je zaporedje stavkov, pri katerem počasnemu, spevnemu stavku sledi vsebinsko močen allegro in nato še en hiter stavek, ki pa ima pogosto lahkotnejši, plesni značaj. Izjema s programa je manj poznana Sonata v g-molu Br. g2 s petimi stavki. Posebnost Tartinijevega violinskega opusa so tudi solo sonate, ki jih je skladatelj imenoval »piccole«, male sonate. V rokopisih zgodnejših tovrstnih del še lahko najdemo pripisano basovsko linijo, ki pa jo lahko glasbeniki igrajo po želji. Sam je v nekem pismu razložil: »Jaz jih igram brez basa in to je bil tudi moj resnični namen.« Tudi v solističnih sonatah Tartini ohranja prepoznavno razmerje med spevnim počasnim stavkom in virtuoznim hitrim nadaljevanjem, znotraj tega vzorca pa reducira tematiko na najosnovnejše elemente in poudarja pripovednost glasbene linije.
Tartini je velik del življenja preživel v Padovi, kjer se je leta 1721 zaposlil kot vodja in violinist orkestra bazilike sv. Antona. Tam je pozneje ustanovil violinsko šolo in s svojo slavo pritegnil študente z vse Evrope. Po desetletju poučevanja je prijatelju, znanemu glasbenemu teoretiku Martiniju poročal: »Letos imam devet učencev in to me bo spravilo čisto ob pamet, saj sem bil že s štirimi ali petimi najbolj zmeden človek na svetu. Prihajajo ali, bolje rečeno, prišli so brez predhodne najave in od zelo daleč, tako da jih ne morem poslati domov.« Med učenci so bili nekateri najodličnejši mladi violinisti v Evropi in njegova pedagoška praksa je tako dobila ime La Scuola delle Nazioni, Šola narodov. Njegova osrednja pozornost je bila skrb za razvoj lokovanja. V pismu Maddaleni Lombardini je poudaril: »Tvoja glavna vaja in študij morata biti namenjena loku, tako da ga povsem obvladuješ, tako v 'suonabile', kot v 'cantabile' slogu.« Z izpopolnjevanjem svoje tehnike je uvedel tudi nekoliko prilagojen lok, ki se je lažje prilagajal potrebam takratne sodobne virtuozne igre in je bil daljši od običajnega. Poleg violinske igre je mlade glasbenike uril tudi v kompoziciji.
Pasquale Bini je pri Tartiniju začel študirati s 15 leti, bil je eden mojstrovih najljubših učencev in Tartini mu je večkrat pomagal pri iskanju dobre zaposlitve. V priporočilu nekemu angleškemu mecenu je o Biniju zapisal, da igra bolje kot on sam. Več virov govori o tem, da je bil Bini zares odličen violinist, zelo slabo pa je poznano njegovo skladateljsko delo, ki večinoma sledi učiteljevemu zgledu. Med najbolj znanimi Tartinijevimi učenci pa je bil Johann Gottlieb Naumann, odlično izobražen nemški skladatelj, ki je veljal za eno najpomembnejših glasbenih osebnosti poznega 18. stoletja, posebej v vlogi skladatelja na Dresdenskem dvoru. V zgodnjem instrumentalnem opusu, iz katerega je Tudi Sonata za violino in čembalo v G-duru op.2, je še sledil Tartiniju, pozneje je nanj vplival dunajski klasicizem, posebej obsežen pa je Naumannov opus oper in oratorijev.
(Metod Tomac, programski vodja)